»Kosovo nima živalskega vrta, ima pa zavetišče za medvede«, pravi Arif. Oba se strinjava, da je tako prav. Mlada država ima to prednost, da nekaterih samoumevnosti našega specizma še ni uveljavila in se do njih lahko opredeli drugače.
Potepuški psi v mestu so čipirani, a nevajeni človeške roke.
Mestni avtobus me pelje mimo mesnice, ki v vitrini razkazuje odrta telesa goveda. Še kar običajen prizor, če ne bi pred to isto vitrino in pred vhod v mesnico postavili prikupnih skulptur kravic in teličkov v naravni velikosti. Nanje plezajo otroci, medtem, ko starši nakupujejo.
Zastave, povsod visijo zastave. Ne kosovske, albanske. Dvojno državljanstvo je tu pogosto, saj je albansko tisto, ki državljanu omogoči večjo svobodo gibanja. Tudi predsednik vlade Albin Kurti ga ima. Na predavanju za študente akademije pokažem popačeno podobo dvoglavega orla z zastave, na kateri se kljun enega orla zažira v vrat drugega. Podobo sem pred leti narisala kot komentar krvnega maščevanja med sorojaki. Po končanem predavanju me študenti sprašujejo po pomenu te slike.
Akademijo zapuščam zmedena. Študentke me niso vprašale nič, čeprav je večina podob pričala o feminizmu.
Qendra Multimedia, kulturna organizacija, ki je poskrbela za mojo nastanitev, gosti mednarodni gledališki festival. Ogledam si več kosovskih predstav z nadnapisi. Uživam dosti bolj kot v Ljubljani, neprimerno več je pristnosti in humorja. Direktor organizacije je režiser, ki pogosto soustvarja predstave z beograjskimi sodelavci. Izkaže se, da mednarodna sredstva iz tujine podpirajo regionalno sodelovanje, kulturno prepletanje politično sprtih območij. Najpametnejši sodelujejo.
Vseeno pa tovrstna sodelovanja ostajajo zvezdni utrinki v temni noči.
V Prištino sem prispela v soboto in nestrpno čakala na ponedeljek, da prečešem njene knjigarne. O Kosovu sem vedela malo. Zato so tu knjige. Kupim zajeten zgodovinski pregled razvoja območja, a to mi ne zadostuje. Za razumevanje potrebujem poezijo. Kupim še dve knjigi poezije Agima Vince in Lene Ibishi. Prvega bom brala v bosanščini, drugo v angleščini. Skozi branje postaja Kosovo vse bolj moja dežela. Včasih mi je to pomenilo predvsem solidarnost s položajem delavcev, kot smo ga doživljali nekoč davno še v skupni državi Jugoslaviji.
Zdaj pa neprizanesljiva smelost sedemnajstletne Lene Ibishi pljuska vame z novo kritično energijo. Ne vem, ali se bolj čudim ali občudujem. Dobro je.
Začetek in konec ulice, na kateri si izbiram postanke za jutranjo kavo, se kitita s kipom istega človeka. Ibrahim Rugova, pacifist, pisatelj, predsednik. Borec za neodvisnost. Spomnim se ga z ekrana naše družinske črno bele televizije. Spomnim se šala, ki mu je ovijal vrat v šarm francoskega intelektualca. Že tedaj sem bila prepričana, da je ta šal lahko samo rdeče barve, čeprav je bila televizija monokromna.
Do ulice pridem po hribu, ki me vodi mimo njegove predimenzionirane grobnice. A bolj kot posmrtna prisotnost pacifista Rugove nad mestom bdijo murali vojnih herojev, osamosvojiteljev v uniformah.
V Prištini je javni prostor pogosto namenjen privatni lastnini. Na zelenih površinah to pomeni tisti lastnini, ki so se ji lastniki odpovedali zaradi njene že iztrošene uporabnosti in ji z drugo besedo rečemo smeti, embalaža brez vsebine. Smeti, smeti povsod, tudi v novi soseski malo višjega razreda, kot je moja.
Druga vrsta privatne lastnine zaseda asfaltirane površine. Prazni avtomobili so varno parkirani po vseh mestnih pločnikih, ljudje pa hodimo okoli njih po prometnih cestah.
V nacionalni galeriji je razstava Albana Muje z naslovom Whatever Happens, We Will Be Prepared o vojni leta 1999. Velik del vizualnega razmisleka je namenjen identiteti. Najbolj v meni odmeva zgodba Brazilke judovskih korenin z muslimanskim imenom. Svojo situacijo razloži z besedami: »Starša sta bila anticionistična juda, hipija z visokimi pričakovanji«. Cheers to them, pomislim.
Galerija me tudi tokrat sprejme kot zatočišče, prostor meditacije, ki ne ponudi odgovorov, a vsekakor usmeri k bistvenemu.
Mesec dni je predolg, da ne bi šla še malo naokrog. Izkušnje s prevozi v Tirani so me podkrepile z znanjem o kombijih, ki pogosto nadomestijo pomanjkljivo strukturo javnih prevozov. Z enim sem se napotila v Mitrovico. Prečkanje mostu v mestu me je pripeljalo na stran, kjer živijo Srbi, česar ni mogoče spregledati. Zdi se mi, da nikoli v življenju nisem tako jasno prestopila meje v nekaj povsem drugega. In ne, ni dobro. Mostov ne gradimo zato, da bi ostali vsak na svojem bregu.
Nekoliko me potolaži obisk Prizrena, tam z vrta iste kavarne odmevajo različni jeziki, obrvi pa ostajajo spuščene.
Mmm, somun. Besedo poznam. Diši. Diši po kruhu, ki sem ga kot otrok jedla v Bosni. V gostilni, ki želi pričarati vzdušje tradicije in obilja, pečejo najboljši kruh na svetu. Pomakam ga v pečeno smetano s paprikami. Grizem ga in predem. Njegov okrogli trebušček me spominja na nadstreške nacionalne knjižnice Kosova na drugem koncu mesta, arhitekturno daleč najbolj zabavne stavbe v mestu.
Kruh in knjižnica. Mesto, ki ju ima, je lahko najsrečnejše mesto na svetu.
21.10.21
V albanščini ga ne znam brati,
a v bosanščini ga razumem,
kot bi pisal v slovenščini.
Agima Vinco.
24.10.21
sprevodnik rambo videza
je na liniji Prizren Priština
ravnokar vsem potnikom
razdelil čokobananice.
#kosovomojadežela
Nihče ne nosi sončnih očal.
Pri angleško govorečih sta najpogostejši frazi human rights in people from independent media.
Nihče se ne hidrira med hojo.
1.11.21
ni kaj pametovati
po enem samem dnevu tam.
a ta ura resnično stoji tik ob mostu, ki ločuje.
je čas vojne in je čas miru.
in je čas v Kosovski Mitrovici.
31.10.2021
Lena Ibishi je doma na Kosovu
in ima 17let.
To je ena njenih pesmi,
ki jih je posvetila Balkanu.
V kavarnah strežejo moški.
»Kosovo nima živalskega vrta, ima pa zavetišče za medvede«, pravi Arif. Oba se strinjava, da je tako prav. Mlada država ima to prednost, da nekaterih samoumevnosti našega specizma še ni uveljavila in se do njih lahko opredeli drugače.
Potepuški psi v mestu so čipirani, a nevajeni človeške roke.
Mestni avtobus me pelje mimo mesnice, ki v vitrini razkazuje odrta telesa goveda. Še kar običajen prizor, če ne bi pred to isto vitrino in pred vhod v mesnico postavili prikupnih skulptur kravic in teličkov v naravni velikosti. Nanje plezajo otroci, medtem, ko starši nakupujejo.
Zastave, povsod visijo zastave. Ne kosovske, albanske. Dvojno državljanstvo je tu pogosto, saj je albansko tisto, ki državljanu omogoči večjo svobodo gibanja. Tudi predsednik vlade Albin Kurti ga ima. Na predavanju za študente akademije pokažem popačeno podobo dvoglavega orla z zastave, na kateri se kljun enega orla zažira v vrat drugega. Podobo sem pred leti narisala kot komentar krvnega maščevanja med sorojaki. Po končanem predavanju me študenti sprašujejo po pomenu te slike.
Akademijo zapuščam zmedena. Študentke me niso vprašale nič, čeprav je večina podob pričala o feminizmu.
21.10.21
V albanščini ga ne znam brati,
a v bosanščini ga razumem,
kot bi pisal v slovenščini.
Agima Vinco.
24.10.21
sprevodnik rambo videza
je na liniji Prizren Priština
ravnokar vsem potnikom
razdelil čokobananice.
#kosovomojadežela
Qendra Multimedia, kulturna organizacija, ki je poskrbela za mojo nastanitev, gosti mednarodni gledališki festival. Ogledam si več kosovskih predstav z nadnapisi. Uživam dosti bolj kot v Ljubljani, neprimerno več je pristnosti in humorja. Direktor organizacije je režiser, ki pogosto soustvarja predstave z beograjskimi sodelavci. Izkaže se, da mednarodna sredstva iz tujine podpirajo regionalno sodelovanje, kulturno prepletanje politično sprtih območij. Najpametnejši sodelujejo.
Vseeno pa tovrstna sodelovanja ostajajo zvezdni utrinki v temni noči.
Nihče ne nosi sončnih očal.
Pri angleško govorečih sta
najpogostejši frazi
human rights in
people from independent media.
V Prištino sem prispela v soboto in nestrpno čakala na ponedeljek, da prečešem njene knjigarne. O Kosovu sem vedela malo. Zato so tu knjige. Kupim zajeten zgodovinski pregled razvoja območja, a to mi ne zadostuje. Za razumevanje potrebujem poezijo. Kupim še dve knjigi poezije Agima Vince in Lene Ibishi. Prvega bom brala v bosanščini, drugo v angleščini. Skozi branje postaja Kosovo vse bolj moja dežela. Včasih mi je to pomenilo predvsem solidarnost s položajem delavcev, kot smo ga doživljali nekoč davno še v skupni državi Jugoslaviji.
Zdaj pa neprizanesljiva smelost sedemnajstletne Lene Ibishi pljuska vame z novo kritično energijo. Ne vem, ali se bolj čudim ali občudujem. Dobro je.
Nihče se ne hidrira med hojo.
Začetek in konec ulice, na kateri si izbiram postanke za jutranjo kavo, se kitita s kipom istega človeka. Ibrahim Rugova, pacifist, pisatelj, predsednik. Borec za neodvisnost. Spomnim se ga z ekrana naše družinske črno bele televizije. Spomnim se šala, ki mu je ovijal vrat v šarm francoskega intelektualca. Že tedaj sem bila prepričana, da je ta šal lahko samo rdeče barve, čeprav je bila televizija monokromna.
Do ulice pridem po hribu, ki me vodi mimo njegove predimenzionirane grobnice. A bolj kot posmrtna prisotnost pacifista Rugove nad mestom bdijo murali vojnih herojev, osamosvojiteljev v uniformah.
V Prištini je javni prostor pogosto namenjen privatni lastnini. Na zelenih površinah to pomeni tisti lastnini, ki so se ji lastniki odpovedali zaradi njene že iztrošene uporabnosti in ji z drugo besedo rečemo smeti, embalaža brez vsebine. Smeti, smeti povsod, tudi v novi soseski malo višjega razreda, kot je moja.
Druga vrsta privatne lastnine zaseda asfaltirane površine. Prazni avtomobili so varno parkirani po vseh mestnih pločnikih, ljudje pa hodimo okoli njih po prometnih cestah.
1.11.21
ni kaj pametovati
po enem samem dnevu tam.
a ta ura resnično stoji tik ob mostu, ki ločuje.
je čas vojne in je čas miru.
in je čas v Kosovski Mitrovici.
V nacionalni galeriji je razstava Albana Muje z naslovom Whatever Happens, We Will Be Prepared o vojni leta 1999. Velik del vizualnega razmisleka je namenjen identiteti. Najbolj v meni odmeva zgodba Brazilke judovskih korenin z muslimanskim imenom. Svojo situacijo razloži z besedami: »Starša sta bila anticionistična juda, hipija z visokimi pričakovanji«. Cheers to them, pomislim.
Galerija me tudi tokrat sprejme kot zatočišče, prostor meditacije, ki ne ponudi odgovorov, a vsekakor usmeri k bistvenemu.
Mesec dni je predolg, da ne bi šla še malo naokrog. Izkušnje s prevozi v Tirani so me podkrepile z znanjem o kombijih, ki pogosto nadomestijo pomanjkljivo strukturo javnih prevozov. Z enim sem se napotila v Mitrovico. Prečkanje mostu v mestu me je pripeljalo na stran, kjer živijo Srbi, česar ni mogoče spregledati. Zdi se mi, da nikoli v življenju nisem tako jasno prestopila meje v nekaj povsem drugega. In ne, ni dobro. Mostov ne gradimo zato, da bi ostali vsak na svojem bregu.
Nekoliko me potolaži obisk Prizrena, tam z vrta iste kavarne odmevajo različni jeziki, obrvi pa ostajajo spuščene.
31.10.2021
Lena Ibishi je doma na Kosovu in ima 17
let. To je ena njenih pesmi, ki jih je posvetila
Balkanu.
Mmm, somun. Besedo poznam. Diši. Diši po kruhu, ki sem ga kot otrok jedla v Bosni. V gostilni, ki želi pričarati vzdušje tradicije in obilja, pečejo najboljši kruh na svetu. Pomakam ga v pečeno smetano s paprikami. Grizem ga in predem. Njegov okrogli trebušček me spominja na nadstreške nacionalne knjižnice Kosova na drugem koncu mesta, arhitekturno daleč najbolj zabavne stavbe v mestu.
Kruh in knjižnica. Mesto, ki ju ima, je lahko najsrečnejše mesto na svetu.
V kavarnah strežejo moški.
»Kosovo nima živalskega vrta, ima pa zavetišče za medvede«, pravi Arif. Oba se strinjava, da je tako prav. Mlada država ima to prednost, da nekaterih samoumevnosti našega specizma še ni uveljavila in se do njih lahko opredeli drugače.
Potepuški psi v mestu so čipirani, a nevajeni človeške roke.
Mestni avtobus me pelje mimo mesnice, ki v vitrini razkazuje odrta telesa goveda. Še kar običajen prizor, če ne bi pred to isto vitrino in pred vhod v mesnico postavili prikupnih skulptur kravic in teličkov v naravni velikosti. Nanje plezajo otroci, medtem, ko starši nakupujejo.
Zastave, povsod visijo zastave. Ne kosovske, albanske. Dvojno državljanstvo je tu pogosto, saj je albansko tisto, ki državljanu omogoči večjo svobodo gibanja. Tudi predsednik vlade Albin Kurti ga ima. Na predavanju za študente akademije pokažem popačeno podobo dvoglavega orla z zastave, na kateri se kljun enega orla zažira v vrat drugega. Podobo sem pred leti narisala kot komentar krvnega maščevanja med sorojaki. Po končanem predavanju me študenti sprašujejo po pomenu te slike.
Akademijo zapuščam zmedena. Študentke me niso vprašale nič, čeprav je večina podob pričala o feminizmu.
21.10.21
V albanščini ga ne znam brati,
a v bosanščini ga razumem,
kot bi pisal v slovenščini.
Agima Vinco.
24.10.21
sprevodnik rambo videza
je na liniji Prizren Priština
ravnokar vsem potnikom
razdelil čokobananice.
#kosovomojadežela
Qendra Multimedia, kulturna organizacija, ki je poskrbela za mojo nastanitev, gosti mednarodni gledališki festival. Ogledam si več kosovskih predstav z nadnapisi. Uživam dosti bolj kot v Ljubljani, neprimerno več je pristnosti in humorja. Direktor organizacije je režiser, ki pogosto soustvarja predstave z beograjskimi sodelavci. Izkaže se, da mednarodna sredstva iz tujine podpirajo regionalno sodelovanje, kulturno prepletanje politično sprtih območij. Najpametnejši sodelujejo.
Vseeno pa tovrstna sodelovanja ostajajo zvezdni utrinki v temni noči.
Nihče ne nosi sončnih očal.
Pri angleško govorečih sta najpogostejši frazi human rights in people from independent media.
V Prištino sem prispela v soboto in nestrpno čakala na ponedeljek, da prečešem njene knjigarne. O Kosovu sem vedela malo. Zato so tu knjige. Kupim zajeten zgodovinski pregled razvoja območja, a to mi ne zadostuje. Za razumevanje potrebujem poezijo. Kupim še dve knjigi poezije Agima Vince in Lene Ibishi. Prvega bom brala v bosanščini, drugo v angleščini. Skozi branje postaja Kosovo vse bolj moja dežela. Včasih mi je to pomenilo predvsem solidarnost s položajem delavcev, kot smo ga doživljali nekoč davno še v skupni državi Jugoslaviji.
Zdaj pa neprizanesljiva smelost sedemnajstletne Lene Ibishi pljuska vame z novo kritično energijo. Ne vem, ali se bolj čudim ali občudujem. Dobro je.
Nihče se ne hidrira med hojo.
Začetek in konec ulice, na kateri si izbiram postanke za jutranjo kavo, se kitita s kipom istega človeka. Ibrahim Rugova, pacifist, pisatelj, predsednik. Borec za neodvisnost. Spomnim se ga z ekrana naše družinske črno bele televizije. Spomnim se šala, ki mu je ovijal vrat v šarm francoskega intelektualca. Že tedaj sem bila prepričana, da je ta šal lahko samo rdeče barve, čeprav je bila televizija monokromna.
Do ulice pridem po hribu, ki me vodi mimo njegove predimenzionirane grobnice. A bolj kot posmrtna prisotnost pacifista Rugove nad mestom bdijo murali vojnih herojev, osamosvojiteljev v uniformah.
V Prištini je javni prostor pogosto namenjen privatni lastnini. Na zelenih površinah to pomeni tisti lastnini, ki so se ji lastniki odpovedali zaradi njene že iztrošene uporabnosti in ji z drugo besedo rečemo smeti, embalaža brez vsebine. Smeti, smeti povsod, tudi v novi soseski malo višjega razreda, kot je moja.
Druga vrsta privatne lastnine zaseda asfaltirane površine. Prazni avtomobili so varno parkirani po vseh mestnih pločnikih, ljudje pa hodimo okoli njih po prometnih cestah.
1.11.21
ni kaj pametovati
po enem samem dnevu tam.
a ta ura resnično stoji tik ob mostu, ki ločuje.
je čas vojne in je čas miru.
in je čas v Kosovski Mitrovici.
V nacionalni galeriji je razstava Albana Muje z naslovom Whatever Happens, We Will Be Prepared o vojni leta 1999. Velik del vizualnega razmisleka je namenjen identiteti. Najbolj v meni odmeva zgodba Brazilke judovskih korenin z muslimanskim imenom. Svojo situacijo razloži z besedami: »Starša sta bila anticionistična juda, hipija z visokimi pričakovanji«. Cheers to them, pomislim.
Galerija me tudi tokrat sprejme kot zatočišče, prostor meditacije, ki ne ponudi odgovorov, a vsekakor usmeri k bistvenemu.
Mesec dni je predolg, da ne bi šla še malo naokrog. Izkušnje s prevozi v Tirani so me podkrepile z znanjem o kombijih, ki pogosto nadomestijo pomanjkljivo strukturo javnih prevozov. Z enim sem se napotila v Mitrovico. Prečkanje mostu v mestu me je pripeljalo na stran, kjer živijo Srbi, česar ni mogoče spregledati. Zdi se mi, da nikoli v življenju nisem tako jasno prestopila meje v nekaj povsem drugega. In ne, ni dobro. Mostov ne gradimo zato, da bi ostali vsak na svojem bregu.
Nekoliko me potolaži obisk Prizrena, tam z vrta iste kavarne odmevajo različni jeziki, obrvi pa ostajajo spuščene.
31.10.2021
Lena Ibishi je doma na Kosovu in ima 17
let. To je ena njenih pesmi, ki jih je posvetila
Balkanu.
Mmm, somun. Besedo poznam. Diši. Diši po kruhu, ki sem ga kot otrok jedla v Bosni. V gostilni, ki želi pričarati vzdušje tradicije in obilja, pečejo najboljši kruh na svetu. Pomakam ga v pečeno smetano s paprikami. Grizem ga in predem. Njegov okrogli trebušček me spominja na nadstreške nacionalne knjižnice Kosova na drugem koncu mesta, arhitekturno daleč najbolj zabavne stavbe v mestu.
Kruh in knjižnica. Mesto, ki ju ima, je lahko najsrečnejše mesto na svetu.
V kavarnah strežejo moški.